Sončna svetloba (UV žarki) in vitamin D

Sončna svetloba oziroma njen del, UV žarki, so potrebni da telo proizvaja vitamin D. Premajhna količina vitamina D v telesu, privede do oslabitve imunskega sistema, kar je eden od razlogov zakaj smo pozimi bolj dovzetni za prehlade, gripe ter podobne bolezni. Posledice so lahko tudi izguba kostne gostote, vitamin D namreč sodeluje pri vgrajevanju kalcija v kosti. Zadnja in najbolj negativna posledica pa je povečano tveganje za obolelost za rakom. Strokovnjaki menijo, da zadostno količino vitamina D prejmemo že z približno dvakrat tedensko 10-15 minutno izpostavljenostjo rok, obraza ali hrbta soncu, pri čemer ne uporabljamo pripravkov za zaščito pred soncem. Nekateri ljudje z temnejšo kožo ali zmanjšano sposobnostjo proizvajanja vitamina D, morda potrebujejo nekoliko daljšo izpostavljenost. Nekatere neodvisne raziskave so že potrdile, da ima nekoliko nadpovprečna vsebnost vitamina D v telesu, tudi druge pozitivne učinke na zdravje in počutje ljudi.

Dandanes ni nujno, da zadostno količino vitamina D dobimo le iz sončnih žarkov in tako izpostavljamo kožo drugim možnim negativnim posledicam, ki jih prinašajo UV žarki. Zadostne količine vitamina D lahko dobimo z pravilno prehrano ali pa z prehranskimi dopolnili, ki vsebujejo vitamin D. Vitamin D vsebujejo nekatere ribe (tuna, losos, sardine,…), najdemo pa ga tudi v mleku in mlečnih izdelkih.

Premalo sončne svetlobe: Nekateri ljudje, ki so premalo izpostavljeni sončni svetlobi in posledično izgubijo normalen cikel spanja, lahko kot posledico razvijejo nespečnost ali celo depresijo. To je povezano z svetlobo oziroma z pomankanjem izpostavljenosti svetli vidni svetlobi, ki skrbi za normalen razvoj določenih kemikalij v možganih, kot sta serotonin in melatonin. Zgoraj omenjene možne posledice, niso povezane z pomankanjem izpostavljenosti UV žarkom. Z pravilno zaščito, kot so preparati za zaščito pred soncem, primerna obleka in pokrivala, lahko namreč iz sonca, brez da bi ob tem telo izpostavljali nevarnim UV žarkom, dobimo zadostno dozo vidne svetlobe.

ULTRA-VIJOLIČNA SVETLOBA – SMRTONOSNI SONČNI ŽARKI

Razlog zakaj sta pretirano sončenje in solariji nevarna, so ravno UV žarki, ki predstavljajo majhen, toda pomemben del spektra sončne svetlobe. UV žarki so ubijalec življenja, lahko poškodujejo skoraj vsak del celice, še posebej najbolj občutljivo DNA. Rjava barva, ki jo dobimo ob sončenju in katera je rezultat akumulacije zaščitnega pigmenta melanina, ni nič drugega kot obrambna reakcija kože, katera se tako zavaruje pred uničenjem s strani UV žarkov.

Področja UV svetlobe (valovna dolžina):

UVA (320-400 nm): UVA žarki penetrirajo globlje v kožo in so eden od glavnih povzročiteljev staranja kože in gub. Prav tako lahko skupaj z UVB žarki, prispevajo k razvoju kožnega raka. UVA svetloba je ponavadi razeljena še na dva podtipa, to sta UVA-1 (350-400 nm) in UVA-2 (320-350 nm). To je pomembno zato, ker zaščite pred UV žarki pogosto pokrivajo le določen spekter UVA področja.

UVB (280-320 nm): UVB žarki povzročajo sončne opekline, a imajo le majhen vpliv na kožne gube, saj se večina teh žarkov absorbira v zgornjih plasteh kože (epidermisu). Skupaj z UVA žarki lahko vpliva na razvoj kožnega raka.

UVC (100-280 nm): UVC je najbolj problematičen del spektra UV žarkov. Na srečo se velika večina teh žarkov absorbira v zgornjih plasteh atmosfere (ozonski plašč) in ne doseže površine zemlje. Dokler ne bomo uničili ozonskega plašča, nam za UVC žarke ni potrebno skrbeti.

Nad alergijo na cvetni prah s terapijo v čebelnjaku

Avtor: Ana Rupar

Imate težave zaradi senenega nahoda? Rešite se jih lahko tudi v čebelnjaku, pravi Marko Verbnjak, ki je ljubezen do čebel razširil v alternativno zdravljenje.

“Spoznal sem, da nam narava sama ponuja številne rešitve za naše zdravje,” pravi Marko Verbnjak.

Marko Verbnjak pravi, da mu je bilo čebelarjenje položeno v zibelko, saj sta se s tem ukvarjala tako njegov oče kot stari oče. Sam je dejavnost bolj po naključju kot načrtno razširil še na alternativno zdravljenje.

Od poškodbe do poslovne ideje

“S tem sem se začel aktivno ukvarjati pred devetimi leti, ko sem se sam poškodoval v predelu kolen in hrbtenice. Zdravniki so mi predpisali le hladilne obliže, vendar sem sumil, da je veliko resneje,” pojasnjuje.

Ker mu ni dalo miru, je iskal druge načine, s katerimi bi se pozdravil in tako našel alternativnega zdravilca, ki mu je pomagal okrevati. “Takrat sem spoznal, da nam narava sama ponuja številne rešitve za naše zdravje,” pravi Marko, ki je sam želel biti del te rešitve in ugotovil, da jo ima na dlani, v družinski tradiciji.

Med terapijo naj bi posameznik v čebelnjaku preživel vsaj dvajset minut in vdihoval aerosol, tako imenovan kondenziran zrak nabranega.

Apikulturnik

Ukvarjati se je začel s apikulturo, konkretno z zdravljenjem z vdihovanjem zraka iz čebeljega panja. Gre za metodo, ki se uporablja že dlje časa, Marko pa jo je nadgradil z zaščito pred negativnim elektrosmogom. Ta omogoča, da lahko uporabnik prejema naravno biopolje bližine čebel. Brez zaščite se namreč to biopolje izniči.

Terapija je po njegovih navedbah dobro razvita v Nemčiji, medtem ko si v Sloveniji Marko prizadeva, da bi se z njo seznanilo čim več čebelarjev.

Kako deluje terapija v čebelnjaku?

Apiterapija se izvaja v čebelnjakih. Med terapijo naj bi posameznik v čebelnjaku preživel vsaj dvajset minut in vdihoval aerosol, tako imenovan kondenziran zrak nabranega. Gre za vonjave, ki se izločajo pri tem, ko čebele nabiralke medičino predajo panjskim čebelam. Vonjave, ki čebelam omogočajo komunikacijo ter služijo pri obrambi, so se izkazale z blagodejnim vplivom na človeka.

Med terapijo se aerosol vdihuje prek namenske cevi iz panja, izdihuje pa se ga v prostor v čebelnjaku. Pred cevjo je nameščena tudi zaščitna mrežica, ki preprečuje, da ne bi skupaj z aerosolom vdihnili kakšne čebele.

Posamezna terapija naj bi trajala med šestimi in osmimi dnevi.

Apiterapije se izvaja v čebelnjakih.

Prilagojeni čebelnjaki in panji

Apiterapije se izvaja v čebelnjakih. Za ta namen je Marko začel izdelovati posebej prilagojene čebelnjake, ki prepuščajo čim manj zraka. “Narejen mora biti tako, da zrak prihaja le skozi čebelje panje in ne z drugih sten,” pojasnjuje Marko. Tak čebelnjak je zgrajen iz stekla, kar zagotavlja primerno toploto tudi v hladnejših mesecih, medtem ko ga bo v poletnih mesecih hladil s podtalnimi vodami.

Drugačni so tudi panji. Ti so izdelani po staroslovenskem načelu, to je iz debla, pravi Marko. “Tako so čebelarili prvi naseljenci v Sloveniji. Debla najprej izsušimo, nato pa izdolbemo.” Na ta debla je potem nameščena cev, skozi katero se vdihuje aerosol.

Čemu vse koristi apiterapija?

Vdihavanje zraka iz čebeljega panja se uporablja za zdravljenje bolezni dihal, med drugim pa tudi alergije na sezonski cvetni prah oziroma seneni nahod. Poleg tega pa tudi za zdravljenje:
– bronhitisa,
– kroničnega bronhitisa,
– astme,
– pljučnice in
– stresnih obolenj.

S terapijo lahko okrepimo tudi imunski sistem, navaja Marko. Ob tem dodaja, da terapija zaradi pozitivnega bioenergetskega naboja bližine čebel nadvse ugodno vpliva na psihofizično počutje.

Panji so izdelani iz debla.

Za kaj so dobri čebelji produkti?

Neobdelani med brez dodatkov je odličen vir energije in se v apiterapiji uporablja tudi na odprtih ranah, saj prepreči nastanek bakterijskega vnetja in razmnoževanje bakterij.

Cvetni prah je priporočljiv za starostno oslabele, pri slabem razvoju otrok, za slabokrvne, za rakave bolnike in bolnike, ki okrevajo po operacijah ter na sploh za krepitev telesne odpornosti. Z njim lajšajo tudi težave s prostato, prebavne motnje in psihične težave. Med drugim preprečuje tudi delovanje škodljivih prostih radikalov in s tem razvoj bolezni.

Matični mleček pospešuje razvoj slabotnih otrok, lajša težave v menopavzi, pospešuje okrevanje po boleznih, predvsem pri bolnikih z rakom, krepi moči pri starostnikih, spodbuja rast las.

Čebelji strup pospešuje krvni obtok, blaži kronične in akutne bolečine pri revmatičnih obolenjih, lajša težave rakastega obolenja, multiple skleroze, pomaga pri zmanjševanju brazgotin. Ob tem Marko opozarja, da zdravljenje s čebeljim strupom zahteva predhodno strokovno mnenje, saj lahko zaradi alergične reakcije na strup bolnik tudi umre. Zato se pred postopkom zdravljenja vedno ugotavlja alergično reakcijo.

Čebele imajo zelo dobro razviti vonj, ki ga lahko uporabimo s treniranjem čebel pri zgodnjem odkrivanju tuberkuloze, kožnega raka, bolezni jeter, diabetes in tudi pri odkrivanju nosečnosti, navaja Marko.

Gensko spremenjeni organizmi-nevarnost za slovensko čebelarstvo

Besedilo: Vlado Avgustin

Pred davnimi leti so nas strokovnjaki in znanstveniki na veliko prepričevali, da škroplenje poljščin z DDt-jem(aromatska klorova spojina) ni nevarno za človeštvo. Kljub temu smo  s tem sredstvom zastrupili vodo in zaradi njega začeli zbolevati za rakom.

Danes se ista pesem ponavlja pri uvajanju gensko spremenjenih organizmov v naš prostor. Temnejša stran tega projekta se je pokazala letos pri američanih, ki so čez zimo izgubili tudi do 70% svojih čebeljih družin. Te so čez zimo dobesedno izginile iz panjev, kot enega izmed poglavitnih vzrokov navajajo tudi GSO, saj so prav ZDA z GSO zasejane največje površine na svetu.

Vsebnost gensko spremenjenih snovi v čebeljih pridelkih, namenjenih za prehrano ljudi

Čebelarstvo ima tako v Sloveniji kot sodobnem svetu zelo velik gospodarski pomen. Čebelje pridelke, kot so med, cvetni prah, vosek, propolis, matični mleček in čebelji strup, uporabljamo za hrano in kot pomoč pri lajšanju zdravstvenih težav. Že tisočletja povsod po svetu velja kult o medu. Ljudje si to dobrino predstavljamo kot dragoceno hrano rastlinskega izvora, ki jo čebele pripravljajo bodisi iz nektarja ali medene rose v taki obliki, da je primerna tudi za človeka. Po mnenju vseh uporabnikov je med naravno čist in biokemičeno neoporečen proizvod čebel, ki ga lahko uporabljajo bodisi kot hrano bodisi kot zdravilo. Gojenje GSO bi slovenskim čebelarjem preprečilo pridelavo visoko kakovostnega medu, saj ne bi mogli preprečiti, da čebelji pridelki ne bi vsebovali gensko spremenjenega peloda. Slovenski gensko spremenjeni med bi tako povzročal alergie in odpornost na antibiotkike, zato za porabnike ne bi bil več zanimiv.

Vloga čebel pri prenosu gensko spremenjenih snovi med rastlinami

Na območju Slovenije nas je približno 8000 marljivih, dobronamernih, z naravo povezanih čebelarjev različnih poklicev in stanov, ki gojimo 170.000  čebeljih družin. Največ je ljubiteljev z majhnim številom čebel, zato je slovenski prostor idealno poseljen s temi opraševalci rastlin. V Evropi smo po poseljenosti čebel na drugem mestu, takoj za Čehi! To je po eni strani resda velika prednost, saj tako čebele opravljajo brezplačen opraševalni servis na naših kulturnih rastlinah, po drugi strani pa je prav to velika nevarnost za obstoj čebelarstva. Na območju Slovenije tako ne boste našli območja, na katerem bo mogoče gojiti gensko spremenjene rastline, ne da bi čebele njihove gene prenašale na druge rastline. Čebele žal ne ločijo med naravnimi in gensko spremenjenimi rastlinami ter ne poznajo varnostnih pasov med njimi. Prav najpomembnejše gensko spremenjene poljščine, to je sojo, oljno repico in koruzo, oprašujejo tudi čebele, zato bodo z gensko spremenjenim pelodom okužile tudi druge rastline. Cvetni prah teh posevkov se bo nenadzorovano širil in zastrupljal tudi oddaljena območja, na katerih pridelujejo zdravo hrano ekološke ali biološko-dinamične kakovosti. S tem bo v Sloveniji onemogočena pridelava zdrave ekološke hrane, to pa bi uničilo ekološko kmetovanje.

Vpliv gensko spremenjenih rastlin na zdravje čebel

Kljub zagotovilom strokovnjakov, da gensko spremenjene rastline niso nevarne za človeka, so na univerzi v nemškem mestu Jena ugotoivli, da se je pri čebelah, ki so nabirale nektar na gensko spremenjeni oljni repici, spremeni črevensna flora, to pa negativno vpliva na razvoj in življenje čebelje družine. Francoski vladni inštitut INRA je na podlagi raziskav ugotovil,da cvetni prah gensko spremenjene oljne repice in soje skrajša življenjsko dobo čel ter vpliva na njihovo vedenje. Čebele, ki so nabirale cvetni prah na teh gensko spremenjenih rastlinah so dobesedno izgubile spomin in orentacijo, saj se niso več znale vrniti v svoje panje. Ali je podobnost s dogajani v ZDA glede skrivnostnega izginjanja čebel zgolj naklučje, presodite sami. Če bi se podoben scenarij zaradi GSO zgodil tudi v Sloveniji, bi bilo škode za več kot 100 milijonov evrov, na kolikor je ocenjena vrednost opraševanja čebel v Sloveniji, da o drugih vidikih katastrofe sploh ne govorimo.

Čebela je tista, ki prva pokaže na spremembe v okolju, vsak večji poseg palahko občutno zamaje njeno populacijo. To, da so  čebele nv okolju, ni samo po sebi umevno. Z njimi bi morali ravnati modro in se zavedati bogastva, ki ga imamo na sončni strani alp. In to bogastvo gotovo ni kmetijska pridelava, podkrpljena z gensko spremenjenimi rastlinam.

Slovenski čebelar, št. 9, september 2007